ne v smislu samomora, porkašpinčič.

Draga Tina, ti si brala knjigo, jaz pa bolečino ljudi, ki so se poslavljali. Ne fizično, ta se je dala, s farmacevtskimi zvarki, lepo umiriti, ampak bolečino, da ne boš nikoli več videl tistih, ki jih imaš rad, lepot narave in vsega tistega, kar življenje dela lepo.

Človeku, ki so nagnjeni k suicidnosti, bi morali pomagati, da premaga tisto, kar ga sili v ta korak in ne samo zamahniti z roko, češ: to je njegova izbira. Kaj pa če ni, kaj pa če je to izbira sistema, ki mu ni dovolil vstati, dihati ...

Knjige niso napisali oni, ampak tisti, ki niti slučajno niso mogli vedeti, kako so se počutili v trenutku preden se se odločili ubiti se.

Svojci praviš? Ravno ti so največkrat razlog in ne uteha.

In končno, tukaj ne govorimo o samomoru, govorimo o umoru, ki bi ga radi natovorili tistim, ki zdravijo in ne ubijajo.

Pri evtanaziji je ogromno zlorab. Dovolj je pogledati uradne številke držav v katerih je dovoljena. Kaj se skriva v žepih, ker srca nimajo, ljudi ki odločajo o tem, kdo bo živel in kdo ne, pa raje ne bi.

To ni pravljica noči, to je kruta realnost in še bolj kruto spoznanje, da je človeštvo padlo na izpitu zrelosti in empatije.

Ponovno gre le za denar, ker je ceneje, z dovoljenjem sistema, pobijati kot zdraviti.

Pa lp in ostani dolgo zdrava.