Branka,

lepo si opozorila na aktualno zadevo!

Lep pozdrav, Dejan

Groza me je v kaj smo se prelevili.

Pazi nase. 

Lp

Tudi mene. 

Lp Tolminka

mogoče si je vse izmislila ai ..., v kanadi, eni najbogatejših dežel, se je nekdo prijavil na samomor, rekoč, da je gluh na eno uho. analiza je pokazala, da je za vsem skupaj bil strah pred brezdomstvom.

kot je videti, tudi zdravnikov, ki bi z veseljem navalili na šprico, še ni dovolj. kot družba še nismo zreli.

pojavil se je tudi žižek s strahom, da bi mu lahko razpadel duh. 

ne razumem zakaj se komunisti ne bojijo svoje smrti, desni ekonomisti pa se ne bojijo smrti penzionistov.

iz čiste zoprnosti in kljub neskončnim bolečinam sem proti.

pozdrav, draga poetesa,

na zdravje,

m.

Evtanazija je stara kot človek. V meni vrta črv dvoma: kako je mogoče, da se je kar naenkrat vladajoči eliti zasmilil mali nepotrebni človek, ki si je drznil postarati se in celo hudo zboleti. In to v času, ko je empatija na ravni ničle?

20 let sem delala z bolniki v terminalni vazi in glej ga zlomka, nihče ni rekel, da bi rad umrl, nasprotno vsaka moja pozitivna beseda, o njihovem stanju, jim je kresnila iskrico upanja v očeh. Vsakega jutra so se razveselili. In niso umirali v hudih bolečinah, ker sem jim aplicirala odlično protibolečinsko terapijo in poskrbela za njih kot za svoje bližnje. 

In namesto, da se namenijo sredstva za dobro paliativo, medicinski kader plača tako kot so plačani modeli, ki so napisali to skropucalo od zakona, kjer se ne sme priznati, da so človeka umorili, so se spomnili evtanazije. Včasih je človek kmalu po upokojitvi umrl, danes živi še 20 30 let, baraba zlobna, obstoječi pokojninski sistem tega ne zdrži, zdravstvena blagajna pa je redno oropana.

In ponovno smo pri denarju in pohlepu, daleč od sočutja do malega človeka. Pri svoji vesti in lucidnosti sem jasno proti!

Lepo bodi in ostani zdrav, dragi miko.

Daj no,nehaj moralizirat. Človek ima pravico, da izstopi iz predstave, ko mu je dovolj trpljenja. Ni heroizem životarit do zadnjega diha - heroizem je, da sam obrneš ključ. To ni pomanjkanje sočutja, to je zadnje dostojanstvo.

To ni moraliziranje, to je neko mnenje in izkušnje z umirajočimi.

Zadnje dostojanstvo? Ni dostojanstvene smrti, je samo dostojanstveno življenje, ki je v tej družbi namenjeno samo posvečenim.

130 00 ljudi brez zdravnika, 230 000 žensk brez ginekologa in na tisoče otrok brez pediatra! To bi morali reševati in ne organizirati pomoč pri samomoru nesrečnih ljudi. Že tako smo v svetovnem vrhu po suicidnosti.

In, če ti lahko imaš svoj prav, dovoli tudi meni, da imam svojega. Bo šlo, ali je epidemija enoumja že v vsaki celici Slovenije? 

Pa lp in srečno.

Kaj vse se je potrebno vprašati prej, preden se vprašamo, ali si človek res lahko piše svojo pot sam?

Milan Ž. - Jošt Š.

Hvala, Milan.

Lpb

in tudi kar je irena povedala ima svojo težo. mislim, da zdravniki prvi nočejo pritisniti na gumb in kot praviš branka, vse se prehitro izjalovi. 

lp

načeloma sem za to, da ljudje imajo to pravico, ampak kdo so ti heroji.

Prebrala sem le eno samcato knjigo o ljudeh, ki so delali samomor. Ta jim je uspel in so o njih v knjigi govorili svojci, ali pa so pripoved po jalovem poizkusu pripovedovali sami. Njihova zelja je bila ne vec ziveti tu in zdaj. Preziveli je dejal, da ko se je vrgel v temo pod klifom, je med padanjem pomislil, da bi rad zivel in zelja mu je bila uresnicena.

V nekem ameriskem casopisu se je neka pisateljica borila za svoje pravice po evtanaziji. Ne zeli si vec ziveti zaradi hude psihicne bolezni, za katero trpi ze od najstnistva.

Mi smo egoisti. Ne vemo, kako lahko nekdo trpi in kako je dati fazo cez: ne zelim si vec ziveti. Tudi to je izbira kot zivljenje samo.

Cloveka, zivega in mrtvega ne moremo zadrzati. To je bistvo svobode in svobodne volje.

hvala.

ko sem mami rekel, zaradi mene lahko umreš in lahko umreš doma, pa ni to čisto razumela. bolj je čutila, da je to neko izdajstvo. 

to gre res do temeljev. kasneje, v agoniji je mogoče bilo drugače. ko je bila v komi me je čakala in vedela, da sem prišel. umrla je dve uri potem, ko sem odšel. do konca ni želela umreti, bi rekel.

pri tistih, ki se zavestno odločijo, aktualno je to postalo na nekem španskem primeru, kjer se je deček ponesrečil pri skoku v vodo in desetletja preživel kot tetraplegik, je to gotovo drugače. 

preveč bi navajal, ampak fraze, s svobodo gre odgovornost za svobodo, življenje ni tvoja, temveč božja last (izjava duhovnika, ki je prav tako bil tetraplegik) ... bilo je točno tako kot ti praviš, nič ga ni moglo ustaviti in našel si je pomaga(lko), ki mu je dala strup. bilo je videti kot največje dejanje poguma in ljubezni.

lp

kaj je bilo potem z njo, film ni pokazal. sem premajhen.

lp

in kaj se dogaja znotraj človeka. to ni stvar moralke.

ko je tako daleč, bi prošnja za smrt morala biti uslišana.

lp

zdaj pa res konec. torej tudi pod sedativi se vse to dogaja ne odločam jaz. drugi primeri so dovolj kričeči.

da se sami odločimo za smrt, da odidemo, kje sploh so še takšni pogoji.