Sonce se je skrilo v omaro
Premaknilo ključ na gube večera
Tiho je šepetalo
Pazi zdaj prihaja ona
Kot da bi večer vedel več kot midva

V senci si hodila
Nisi se dotikala tal
Ne vetra in ne mene
Pa vseeno si pustila svoj obraz
Kot rdeča vena
Ki skozi kamnito srce razbija v svet

Tvoj nasmeh
Je pticam pomagal leteti
Ko si molčala
Je morje dihalo bolj globoko
Jaz pa sem stal
Razpet med dvema svetovoma
Eden je bil resničen
Drugi si bila ti

Najina zgodba je imela drugačen odmev
Dotiki so se rojevali iz teme
Ljubezen pa je nadela škrlaten plašč
Poln prelitega stekla
Razbitih sanj

Ko si me poljubljala
Se je svet obrnil v notranjost lastne sence
Vsaka misel je padla na tla
Vsak glas
Se je spremenil v svetleči prah

Seveda si odšla
Nekje na začetku
In ostal je prazen prostor
Ki je dihal po tebi
Kot bi življenje skrilo obraz
In tisti škrlat plašča
Noče vedeti
Koliko te še nosim v sebi

Matej_Krusic