Pogledal sem dokumentarec,

ki ga spremlja izjemna glasba

Nicka Cavea,

v katerem se dva Francoza,

priznana fotograf

in pisec,

odpravita v tibetansko gorovje,

da bi našla tistega,

ki ga imenujejo duh gora.

Snežnega leoparda.

Tedni napornega plezanja

v ekstremnih pogojih.

Sneg v temperaturah

krepko pod ničlo,

spanje v jamah,

zbliževanje z ljudskostjo

in predvsem testiranje

potrpežljivosti

ob neskončnem čakanju

na zver,

bolj mistično

od ljubezni.

Shujšanima,

je upanje pridobivalo

na mišicah,

ko sta jima nirvano

obarvali

sokoli, svizci, medvedi,

jaki in tibetanske

lisice.

Kar bi bilo očesu

navadnih smrtnikov

izjemno,

je bil zanju opomin,

da iščeta nekaj

večjega od življenja.

Premraženost in utrujenost

sta za vrat prijela

še tako močno upanje,

in zdelo se je,

da bo vsak čas,

kot v ringu,

potapkalo po skalah.

Nakar se je le nekaj metrov stran,

ko sta najmanj pričakovala,

kot religijska podoba

prikazalo to čudovito,

skoraj fatamorganično

kosmato bitje.

Čutil sem njuno olajšanje,

ki je teklo po ledenih licih,

in za trenutek sem bil

z njima v tistih gorah

brez dolin.

Med opazovanjem nečesa,

ki na tem krutem svetu

vzvišeno živi v miru.

V nenamenjeni pozornosti,

sta bila tudi onadva

smrtnika.

Zanima me,

če sta z mano začutila

praznino,

ko sta v objektiv

ujela,

česar ne bi smela.

Morda zato,

v tišini

tibetanskih slemen

upam,

da nikoli ne ulovim

svojih duhov.

Črni Kos