V senci mengeške marele

sem rasel

ob zvokih narodno-

zabavne.

Slak je bil moj rabelj.

Avsenik moj birič.

Zaradi Alfija sem želel zapustiti Slovenijo,

ko sem bil star cc 10 let.

Sovražil sem harmoniko in ves svet.

Potem je prišla sprememba,

odkril sem klasično glasbo.

Čimbolj temačno,

tembolj privlačno.

Leta in leta

sem vztrajal v tej pozi prosvetljenca,

prepričeval druge, da živijo v zmoti,

zaman.

Moja žlahta je še naprej vrtela polke in valčke.

Ona in ostalih dva miljona folka.

Bil sem na glasbenem begu po vsej zemlji,

obiskal sem minimalizem in dodekafonijo.

Plezal sem na kipeče vrhove ba-

rocka.

Iz mene je že govoril Zaratustra.

Toda nazadnje (bilo je to v času Slakove

in Avsenikove smrti) sem se vrnil domov,

Na Golico

skesan in objokan kot izgubljeni sin.

Matej Krevs