Odmaknjeno in nepremično
sem zrl vate, kot nekdo, ki se je izgubil
v pretekliku.
Živim spomine in tvoja zdajšnjost
je napravila razkorak med najino dvojino.
Zrem v nebo in upam na tvojo vrnitev,
ki se zdi oddaljena in je povsem nemogoča.
V bistvu si ti tista, ki veš kaj hočeš in jaz sem samo spomin,
ki se te dotakne, ko se spomniš
vseh tistih trenutkov, ko si še verjela,
da sem jaz tisti, ki te bo ponesel
pred oltar in bi se s teboj postaral.
Čeprav sem samo preteklost
bi še vedno umrl zate,
čeprav ne vem, če sploh živim.

Melanholični Kameleon