Kako so glasna šepetanja v meni
vrejo, vrejo in se vrtijo v krogih,
milo gledajo izpod košatih obrvi,
kujajoče skrivajo oči pod črne organe
nikoli ne prenehajo, so le še bolj udarna
silovita in krčevita, namiljena z varikino
obešajo se na kavlje, kot živalska trupla
razkrajajo se in smejijo, vse obenem,
nikoli ne prenehajo, o, da bi zažgala
to navidezno tišino, pa ne najdem ognja,
ne najdem snovi, da bi gorela, vse
je pod ledom, tam spodaj vre, vre…
kipi, in se množi, se oplaja in pomlaja
naj spim, naj se smejim ali jočem,
vedno so tu, globoko a tako blizu..
tako presneto blizu, me žgečkajo …
Zdaj stresam jih v črke in besede v
smisle in nesmisle..le tu se mi pustijo,
ujeti, potrepljati, se predati in preliti..
Le tu se mi pustijo ….in zopet
zašepetam vam novo čisto novo…

Silva Langenfus