Kako rad te opazujem,

ko po službi

na balkonu prižgeš

edino cigareto v dnevu.

Ne motim te,

ko te inhalira

v nirvano.

​Ali pa med iskanjem

naslednjega koščka sestavljanke,

pri čemer bi sam že na začetku

izgubil živce.

Ti jih ne,

pri muki z učenjem šaha,

samo zato,

ker ga rad igram.

Pokažeš mi

slovarsko definicijo ponosa,

ker me je doma niso naučili,

pri sprejemu

močnega servisa pri odbojki,

čeprav si začela šele pred kratkim.

Najraje bi te dvignil v zrak

in objel,

kakor ti

psa moje mame,

ko ga paziva

čez vikend.

​Simpatična si 

kot pingvin pri poskusu teka,

ko zaplešeš na stolu,

če se pred tabo znajde

ljubo kosilo.

Tudi riževi rezanci

ne odvrnejo skrbi zame,

saj zavijaš z očmi,

če si jih dodatno

solim.

​Nalezljivo je tvoje navdušenje,

ob gledanju posnetkov

majhne nečakinje.

Tega preneseš,

ko po stanovanju

vedno znova,

kot slikarka,

še nepripravljena

na zadnjo potezo,

iščeš načine,

da ga narediš še bolj domačega.

​Počutim se močnega,

ko se stisneš k meni

v varstvo,

če te je strah.

Takrat ti

brez bojazni povem,

da te ...

​Aloooo, Nejc,

me ti sploh kaj poslušaš?!

Črni Kos