Dolgo že poznam tvoje besede, Vesna. In se spominjam, kako je bilo ... uf ... 15 let nazaj? Je tako? In kako je tvoj izraz rasel in se krepil. Vmes sem nekaj let izgubila, ko sem izgubila poezijo in se posvetila drugim stvarem. Ampak ko te berem zdaj, je to zrela pesniška podoba. Ta pesem, oprosti izrazu, razkolje ljubezen do zadnjega. Je vse tisto, kar ostane, po tem, ko smo imeli (ali pa smo vsaj tako mislili) nekoga radi ... Bravo! Čakam, da te slovenski literarni prostor naredi še bolj prepoznavno. Vsekakor si zaslužiš. To je odlična poezija.

Hvala, Lucija, da si se poglobila v moje ustvarjanje. Leta, eh, leta so pa itak samo številke ... 

Od geneze do apokalipse v popolno izčiščenje. Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š.