Ne mislim na vse.
V mojih mislih je vedno večja praznina,
vedno več misli je vzela divjina,
ki v moji glavi, zadnje čase, prebiva.

Pozabljam v trenutku.
Sem kot zlata ribica v pregovoru.
Že na poti v trgovino mi iz glave izpuhti,
pozabim, zakaj se mi sploh tja mudi.

Na nek način izgubljam
moja tla pod nogami,
moje poti ovija vedno gostejša megla,
vedno manj je jasnih slik v okolici mojega doma.

Ne vidim več kot nekoč
ne slišim vedno vsake besede
zavedam se, da sem nekako postal
sam sebi in drugim v breme.

Saj vem, neverjetno, ampak mogoče sem star.
Vsako desetletje, ki ga dosežem, nekaj spremeni.
Od začetka se razcvetim in zares polno živim,
potem pa z vsakim naslednjim jubilejem
vedno bolj postajam nek medved
in v svojem brlogu le še spim.

Zima prihaja.
Že ovohavam zrak in veter nov čas prinaša.
Mogoče je moj čas zdaj že odšel,
v mrzlem zimskem vetru se lovim
za zadnje travne bilke na suhem polju,
za mene ni več rešilne cvetlice v tem okolju.

Tomaž Jevšenak