
V pepelnik stepene mehkobe,
se otresajo ogorki belih zvezd,
odvržene
tople sape,
kjer
v globokih črninah
domuje
dovolj
svetlobe,
leska in obstreta
za oprte
in rajne trte,
sadovnjake,
jase,
opustošene hleve,
oranice,
golobnjake.
V barvah in okusih sléhernikov
je dovolj sonca in razprtih ustnic,
da posrkajo jedcem prevelika pričakovanja.
Dovolj je hladnih rok,
ki nemoteno potujejo skozi lasišča nagubanih plodov,
zelik,
semen.
Koraki
padejo
v struge zarjavelih kosti.
Še živine ni,
da bi zapregla ralo.
Še iskri se sušje kresa.
Mrzle sence
so v kamen vklesale
nedokončano mrčnjavo
in mir,
ki je prevezal vlažne korenine.
Tudi tišina se pase,
voda se kalí,
ko si jo kot berači
jemljemo
vsak zase.
Tako potuje,
gre,
prestopa,
znova vek do veka,
ko
dúšman sam si pekél snuje.
A predolgo se zdaj zlo že po svetu goni.
Tógo je
in snežno belo,
strupeno kakor klopotáča
upeto v brezmejnost
kot preja s klobke navito
se je nemarno
razraslo
in raztegnilo po produ
vsakdanje
potrate.
Zdaj zori ob smrti kakor nočni svod.
S konicami prstov
skrbno in precizno pluje
po mrzlem telesu.
Od strahu
dreveni,
objokuje,
hlipa
sredi tujih porodnic.
Nikjer ne ozre nobenih
angelov,
pastirjev,
Jožefov.
Pretipa prav vse organe,
kot bi šlo za božično žito
pomočeno v pretrdo vodo.
Kot bi šlo za kresnice
zavite med žitom,
kjer
kaljênje
uspeva
nekomu
drugemu.
Kako veliko bolečine in slabih napovedi! Kdo ve, kam bomo šli? Morda pa je treba brati Manifest nove stranke Mi, socialisti! https://www.misocialisti.si/docs/Mi,%20socialisti!.pdf
Nada!
Presojati, ocenjevati kaj, zlasti poglobljeno, z upoštevanjem različnih, tudi novih, še neuveljavljenih družbeno sprejemljivih struktur je svojevrsten dosežek. Kot je dosežek ravni tako sposobnost naličiti lastno podobo življenja, ga preoblikovati do nepteoznavnega, mu nadeti barven dekor. Ga spremeniti v svoj najlubši predmet! Vse z namenom, da se pokažeš v množici sebi enakovrednih posameznic in posameznikov, ki na platna usode preslikajo mnogo tujerodnih običajev, ki pa jih ne ponotranijo in jih ne živijo v popolnosti. Skupaj se lahko pretvarjamo, da vse vredu. Mogoče tudi je, ker sami sebe prepričujemo, da se glavna težava sveta skriva v nas samih in, da bi ob drugačnih okoliščinah lahko bilo vse drugače, mnogo boljše. Si vsakdo resnično svojo pot izbere sam? Težavo sodobnega načina življenja doživljam zlasti v tem, da ljudje živimo v konstantnem strahu pred mnenji, pogledi, prepričanji drugih. Zaznamke sprejemamo v duhu negotovosti, bežimo pred odgovornostmi, zatisamo si oči, ker nas je strah samih sebe. Zavedanje o pomenu lastnega življenja in zadovoljevanje potreb po ohranjanju slednjega je za moje poglede ključnega pomena. Je pa res, da je svet drvel po napačnih poteh tudi že zaključenih obdobjih. Nikoli ni vse idealno, pa čeprav nostalgiki želijo vnovič obuditi, čas, ki je bil ravno prav odmerjen in je izvodenel, ker mu je tako bilo namenjeno.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!