Zdaj,
ne mislim več,
samo diham.
Zrak je gost,
le jaz sem
v njem.

Roke
ne vedo
kam naj gredo,
telo se premika
samô.
Kot, da bi me nekaj
vodilo,
nekaj, kar ni ime,
kar je samo občutek,
vročina,
val, ki od znotraj
na mene vpliva.

Slišim bitje srca,
ne vem ali je moje,
ali od nekega
drugega sveta.
Vse se stika
in topi,
v vročih sunkih,
iz notranjosti
telo zaihti.

Vroka koža,
sapa,
prostor,
nič ni časa,
vse je le ekstaza.

Nočem, da se konča,
ker vem, da iz mene
bo v ta svet
izbruhnila le resnica.
Ne v besedah,
ne v mislih.
Kot potok bo ponesla
življenje
kjer se začne
in se nikoli ne konča.

Tomaž Jevšenak