Povlekel je majico, premočeno od vročine,
tkanina se ga je trdovratno oprijela.
Z enim gibom je slekel laž s kože
in pustil, da ga objame hladen zrak.

Preproga je sprejela težo njegove stiske,
kaplje so se svetile kot zvezde v noči.
Vdihnil je tišino, zrak je bil čist in mehak —
brez bremena je duh njegov poletel.

Tišina se je razlila po sobi,
mir v telesu, ki ga je duša iskala.
Vsak trepljaj vetra, kot nežen val,
vsak dotik hladu, misel pomirjena.

Tako preprosto dejanje, pa vendar globoko —
v spustu bremena je našel svojo moč.

Tomaž Jevšenak