Cerkev je bordel za bogove, ki jih ni.

Na vratih piše "sveto", notri smrdi po strahu.

Fino, elegantno, sveče in kadilo,

v resnici pa mafija z rožnim vencem.

Župnik s tistim ogabnim, sladkim nasmeškom,

ki ga dobi človek, ki misli, da ga nihče ne

more dotakniti.

Bog kot alibi.

Zakon kot ščit.

Mesto kot raca brez oči.

Vsi vedo.

Vsi držijo gobec.

"Saj ni dokazov."

Ja, ker so jih zažgali ob treh zjutraj, pizda.

"Božja ljubezen."

Ne seri.

Vidim vas, kako stojite v vrstah,

da poljubljate roke tistim,

ki so iz nedolžnosti naredili tišino.

Škof s prstanom.

Prstan, ki bi ga moral nositi sodnik.

Ne kralj rjavega labrinta.

Križ visi kot znak:

"Tukaj se trpi."

Ja.

Ampak trpijo napačni.

Ne bom se pokrižal.

Ne bom pokleknil.

Ne bom prosil.

JEBEM VAM VAŠ AVTORITETNI RAJ.

Vaš raj smrdi po starosti, prahu in 

zatohlem dihanju krivde.

Če obstaja pekel, je narejen po vaši arhitekturi.

Kljuke znotraj, da se vrata ne odprejo.

Tišina, ki jo učite, je zvok verig.

Jaz hočem ogenj.

Hočem trušč.

Hočem resnico brez ikon, brez oltarjev,

brez lažne miline.

Hočem, da se sname zlato.

Da ostanejo samo gole stene.

In na njih napis:

NI NAM BIL GREH.

BILA JE TAJNA.

IN NE BO VEČ.

Taras Miller