Z okna

imava pogled

na park.

​Novemberska črnina

nadane megleno tančico

in kot iz sestradanih

volčjih oči,

seva le svetloba

kandelabrov.

Takšnih,

ki stojijo ob družinskih grobnicah,

v katerih so že kosti

zadnjih članov.

​Čakam,

da se iz te gotske romantike

primaja pijani Edgar Allan Poe,

s krokarjem na rami

in novo pesmijo v rokah,

ki bi v sram spravila

marsikatere

novodobne pisce.

​Ampak napetost

ostane napetost,

kot nekatere želje

ostanejo samo to.

Ne bo ga.

Nikoli več!

(Nevermore)

​Misliš,

da žalost misli na tiste,

ki so odšli z njenim žigom

iz tega sveta?

​Ah dej, kr neki!

Prekineš mojo

vzvišeno nakladanje.

Ti pa te tvoji mrliči

in jesenska melanholija.

Jaz pa komaj čakam sneg.

Kako si želim,

da končno zapade

za praznike.

Vse se bo lepo videlo,

sosedi bodo delali snežake,

in punce

bomo obline

skrile pod plašči.

​In to praviš ravno ti,

ki si mi zameglila

pogled

na vse ostale.

Črni Kos