Gospod, Ti, ki vidiš skrite rane srca,
Ti, ki slišiš vzdih duše še preden se rodi,
pred Teboj padam v prah in molčim —
kajti z grehom sem raztrgal svojo obleko svetlobe.

Zaslédil sem pot svetnikov, a stopal po temi,
v ognju strasti sem iskal toplino, a našel pepel.
Moje roke so se dotikale sveta, ne Križa,
moj jezik je govoril prazne besede, ne molitve.

A Ti, Gospod, ki si milost brez mere,
ki nisi prišel obsoditi, temveč ozdraviti,
vstavi vame solze — ne žalosti sveta,
temveč žalosti, ki rojeva življenje.

Naj se srce prelomi kot kruh pred Svetim oltarjem,
naj solze postanejo kadilo pred Tvojim obrazom.
Ničesar ne prinašam — le svojo bedo
in upanje, da boš Ti spet moj Oče.

Kot sin, ki se vrača iz daljne dežele,
tečem, spotikam se, jokam, a grem naprej.
Kajti sredi teme sem zaslišal Tvoj glas:
»Ne boj se — saj sem te ustvaril iz ljubezni.«

O, Kristus, sprejmi mojo pokoro,
ne kot sodnik, temveč kot Zdravnik duš.
Očisti srce, ki ga je svet umazal,
in daj mi dih Svetega Duha, da znova zaživim.

Naj moje grehe pogoltne ocean Tvoje milosti,
naj me spomin na njih dela ponižnega, ne obupanega.
Kajti večji od vsake sence je Tvoj vzhod,
in močnejša od smrti je Tvoja Ljubezen.

Blagoslovljen si, Gospod,
ki solze grešnikov spreminjaš v bisere
in iz pepela srca stkeš novo svetlobo.
Slava Tebi, usmiljeni, zdaj in vekomaj. Amen.

Dejan Živko