Svet iz tišine
Soba brez kota,
v kateri zvenijo barve.
Zrak diha v vzorcih,
voda govori v svetlobi.
Sence so mehke,
kot misli, ki ne poznajo jezika.
Zven kapljic meri ritem dneva,
čas hodi v krogih, brez ur in let.
Ljudje govorijo —
njihove besede so ptice,
ki letijo preblizu,
a jih ne more ujeti.
Roke tipajo robove sveta,
iščejo varnost v ponovitvi,
kot morje, ki vedno znova
liže isti kamen.
In v tem kamnu — red.
V tišini — pesem.
V osami — neskončnost.
Sedaj se sprašuješ dragi bralec,
kaj je ta svet tišine?
To ni norost, ni zid, ni beg.
To je drugačen zemljevid sveta.
To je um, ki sliši šepet atoma
in vidi lepoto v popolnem vzorcu gibanja.
To je avtizem —
ne bolezen, temveč svet,
ki ga je Bog narisal z natančnejšo roko,
da bi nas naučil gledati s srcem,
in ne s pričakovanjem.
ko spregovori TIŠINA,
se rodi tovrstna poezija
Čestitam
RA.j.
ps: obzorje v mavričnih barvah na dlani
Do tu je odlično:
Sedaj se sprašuješ dragi bralec,
kaj je ta svet tišine?
Biti samo bralec, je za srečanje s poezije čisto premalo.
Potem se potem pesem prelomi v pojasnjevanje, namesto, da bi se nadaljevala z odličnimi opisi. Iz teh se mora potem razbrati, (ali pa tudi ne), širše sporočilo pesmi. Npr.:
To Ni norosti, ni zidu, ni bežanja.
Je le drugačen zemljevid sveta.
Um, ki sliši šepet atoma,
vidi lepoto v popolnem vzorcu gibanja.
V njem negiben samoten svet brez dotikov,
ki ga je Bog narisal z natančno roko,
morda za gledanje s srcem,
in ne s pričakovanji.
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dejan Živko
- 09. 11. 2025 ob 20:38
- Prebrano 176 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 111.09