20180411
Ti, ki tečeš
mimo mnogih domov,
hraniš ribe in rake,
odnašaš izločke ljudi.
Vijugaš ponižno
med vrbovjem in jelšami,
veš za pesem
in molk,
za vse sanje izgubljene,
misli storjene,
skrite želje srca,
ki ti hodi
ob bregu –
samotno riše
neke vzorce
v snegu,
ker nihče več
ne piše
pisem –
le ono, skrivaj
pod zvezdami,
hrepenenje
v steklenice zapira
in jih spušča
vate.
Reka mojega življenja hlapi iz oceana mojega duha
Čestitke k pogovoru z reko,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: fionapanmor
- 07. 11. 2025 ob 14:39
- Prebrano 239 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 92.6