danes bi morda lahko spet napisala pesem
zunaj se črni oblaki podijo po nebu
vrane jih spodletavajo v jatah
a bi bila nemirna
veter se zaganja v krošnje jesenskega listja
da šumeče kot bi si pripovedovali zgodbe
padajo pod moje korake
rada bi spet spregovorila iz svoje tišine
a z mene je vse popisano listje že padlo
med platnice - pretrde
da bi se v miru ljubile med sabo
Popisano listje padlo med pretrde platnice... Lepo, pozdrav, Drago.
Vedno boljše prispodobe od začetka do konca pesem - na začetku že slišane, na koncu sveže. Pesem, ki raste in na koncu zaključek, ki ne razočara, čeprav seva pesniško resignacijo.
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 06. 11. 2025 ob 08:41
- Prebrano 333 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 173.57