Lupijo besede
stoletja usidrane v težko telo,
do golega in vidnega.
Svetišče, tempelj življenja …
Tiha nedolžnost trav
in vriskajoč preplet usode,
praznjenje ognjenih vrelcev
in tiho, nežno stopicanje rok.

Vse spreminja tok.
Obrača oblačila čustev.
Dušne reke se lomijo
na kozolcih otopelosti.
Takrat, glej ga zlomka,
izbruh tisočletnih vojn …
Mirno je. In čisto.
Le trave pokošene ležijo
med mojimi trupli.

Je samo en utrip,
en vžig in eno gašenje.
Najina dvojina je le ena.
Zasidrana.

Silva Langenfus