Podiram zidove, skoznje kričim,
v gozdove bežim, kjer se skrijem,
učim se jezikov, ki jih ne razumem.

Med drevesi, kjer sence žarčim,
šepet vetrov me v sanje ujame,
podiram zidove, skoznje kričim.

Med koreninami svojo nit pletem,
listje šumi, kot da govori zame,
učim se jezikov, ki jih ne razumem.

Sadovi visijo nizko, nad njim,
kisli in sladki, polni drame,
podiram zidove, skoznje kričim.

V tišini globoki svoj mir ulovim,
v svetu, kjer strah več ne vstane,
učim se jezikov, ki jih ne razumem.

V naročju narave mehko žarim,
zbiram vse, kar me gane in rani,
podiram zidove, skoznje kričim,
učim se jezikov, ki jih ne razumem.

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/192082/existence

Tomaž Jevšenak