Tvoje oči so kot sulica

zabodena v moje srcé.

Prebadaš me s pogledi

strupeno, neizprosno,

kot da sem zadnji list,

zadnja melodija ječečih dreves,

lomečih se v vetru.

In vsi spomini, ki sem se jih trudil zakopati

nekam globoko v notranjost,

vse želje, hrepenenja

posvečeni trenutki,

ki sem jih čutil

več let

so se razblinili

z nevihtnimi oblaki

in ostal je samo polomljen gozd.

Srcé je pustinja

golih dreves

posušenih

trhlih

krhkih

odmrlih

spominov.

orfej