Slovenski bog bruha ajdovo kašo

in si briše usta s planinsko zastavo.

Na kolenih mu kleči narod,

vsak s svojim traktorjem,

z nohti polnimi zemlje,

ki jo ljubijo bolj kot človeka.

Na meji visi tabla:

"Tu se začne čist zrak, beli kruh in pravi

ljudje."

Pes te najprej povoha po priimku,

potem po koži,

če ne smrdiš po Triglavu,

te ugrizne v prihodnost.

V gostilni razlijejo domoljubje po mizi,

ga zmešajo z vinom in krvjo iz

devetdesetih, in rečejo: Mi smo mali narod,

zato moramo imeti velike sovražnike."

In tam nekje za zidom

ženska rojeva tujca,

moški v strahu išče svoje korenine

v enciklopediji,

ker jih je že zdavnaj izpustil z blatom

skozi črevo zgodovine.

Narod poje himno s polnimi usti sramu,

iz ust kaplja molk.

V šolah učijo,

da je svet tuj in nevaren,

da je Slovenija majhna -

zato mora biti zaprta kot grobnica.

Zupanu bi se zmešalo od smeha,

ko bi videl te male bogove

v planinskih puloverjih,

kako si drgnejo dušo z domovino

in se delajo čiste.

Ampak pod kožo

imajo vsi isto gnojno kri,

ki smrdi po strahu,

po prepovedani želji,

po tujki,

po svobodi,

ki se je ne upajo imeti.

Taras Miller