Najprej je bil smeh. Smeh ki se je dvignil ob spoznanju preprostosti življenja.
Ta iskra se je kaj hitro razplamtela v požar, v silovit, neukrotljiv val,
v smeh, ki je razvezal vozle uma in raztopil trdnjavo jaza.

Telo je izginilo, misli so se razpršile kot jutranja meglica ob prvem dotiku sonca. Ostal je le brezmejni, brezsmerni, brezčasni prostor.
Ostal je smeh... ne moj, ne tvoj...le čista, brezoblična radost, ki je pela pesem enosti.
V tem brezčasnem in veličastnem trenutku ni bilo nikogar in ničesar, kar bi se smejalo.
Smeh je bil vse. Smeh sem bil Jaz.

tatewari