Poletje je prav zares odšlo.
V zraku je še nekaj vonja po sadju
in smeh, ki se je skril v pesku.

Še bo pokukalo k nam,
a ne več pogosto.
Le mimogrede, kot star prijatelj,
ki se mu nekam mudi.

Sprva radoživo, razigrano,
v oranžnih, rdečih in zlatih tonih
z žarki pod roko
in s šelestenjem v krošnjah.

A vsak njegov korak bo počasnejši,
vsak nasmeh bolj utrujen,
dokler ne bodo zamrli prav vsi

in odpadli, kot listi z dreves.

In takrat bo, onemoglo sonce,
poslalo ministra
za zimske razmere in hladne ukrepe.
Z meglo v žepih, tišino v glasu,
s toplo podloženimi škornji

in šalom za vratom.

In mi,
mi si bomo skuhali čaj spomina,
ovili ramena z odejo poletnih dni
in čakali na novo pomlad,
kot otrok čaka na lučko.

triglav