Starinska, okrogla miza
diha domačnost nereda.
Na njej so mape in zvezki, listi, knjigi,
nož z oranžnim ročajem in odbito konico,
(da pregrobo ne zavrtam v besede),
obkrhan lonček z lisičkami,
v katerem so namnožena pisala,
(rakete pred vzletom),
štirje plastični delčki,
(moram te vprašati, ali so lego kocke)
in čudenje,
kam izginjajo izrazi.
Posedli so se neznano kam.
Kot prah.
Temno modro nalivno pero ...
prav takšno sem videla pri tebi,
potrpežljivo čaka.

Pod vrhnjo ploščo je še ena.
Na njej se gnetejo raznobarvne mape z letnicami...
konica začne špikati po steni želodca,
ki se krči in postaja vroča.
Kaj boš z vsemi temi besedami?
Zakaj sploh pišeš?
Da preigravaš neizbežno?
Prikrita osamljenost?
Beg pred vonji iz razpok?
Ponavljajoče se streljanje v prazno?
Iskanje pozornosti, ki za nekaj časa
zakrije neprijeten, kovinski okus v ustih?
Da se manj časa počutiš kot riba na suhem?
Polaganje računov na stara leta,
loščenje prežvečenega?
Si mogoče le vrvohodka z vrvico na tleh?

Vodenim;
preden postanem lužica - vklopim sesalec.

nada pecavar