nisem tisti, ki le lebdi,
reče balon ravnodušnim oblakom,
sem krik izgorevanja,
zakon med kovino in histerijo.

spodaj se mesto razteza
kot koledar, ki se noče končati,
vsako okno vadi začudenje,
vsaka streha napol zlomljena obljuba pristanka.

balon polira svojo svilo,
kot da brusi motor kljubovanja,
gorilnik piska,
košara trepeta kot grlo, ki noče peti.

upor se začne tiho -
sik, vzdih,
šepet helija, ki se pretvarja, da je grom.

zrak se smeji v svojem breztežnem narečju,
gravitacija prekriža roke:
preizkusi me.

v napihnjeni lobanji balona
plini pišejo manifest -
ne bomo več vljudno vzletali,
zažgali bomo bonton lebdenja.

spodaj ljudje mahajo z mehkimi rokami,
kot bi brisali samo nebo,
in balon, drhteč v svili in dimu,
se dvigne,
verjame, da so zvezde le vrata,
ki so jih pustili priprta tisti,
ki so nekoč zamenjali zemljo za dom.

Hors