Bil možakar je z zemljevidom,
in klobukom — bolj kot ne čudnim.
Soncu sledil je v beg,
a padel čez breg —
no, zdaj vsaj ve, da je buden.

Iskal je kraljestva davnine,
z busolo brez smeri in miline.
Namesto zlatnika,
dobí kozjega glasnika —
in zgodbe so šle po gobe.

Papagaj mu je v džungli klical:
“Prepozen si, sonce je zbežalo!”
On se zasmeji,
in pravi: “Ah, nič — saj mi
še vedno ostalo je malo.”

Vsak junij spet torbo zloži,
kot da svet še vedno beži.
Če ga kdaj srečaš,
mu mahni in reči:
“Domov?
Morda čez sto dni.”

Tomaž Jevšenak