Štiri leta sem živela

v dijaškem domu od ponedeljka do petka.

Namesto grobih besed,

ki so se rinile skozi tvoje stisnjene zobe,

ker je bil spet pijan,

me je uspaval tihi klepet deklet.

Ko sva prišla domov z govorilnih ur,

si me spraševala,

kolikokrat je sedel v senco

svetlečih znakov bife.

S težo neme prošnje

in potlačene jeze - ne sprašuj me!

sem se ti zlagala,

ker me je on tako prosil.

Rada sem sedela ob tebi,

ko si pletla,

pela s tabo dvoglasno, 

ko sem igrala kitaro.

A ti spomini so zgoreli

z nevidnostjo mojih potreb

in tvojo obremenjenostjo z nadzorom.

Nisi mi brala pravljic,

ne objemala ob nočnih morah.

Napisala si mi žalostno zgodbo

mojega otroštva.

Še vedno se kdaj tiskajo listi,

pa če jih še tako tlačim v zemljo

na tvojem grobu.

Veter, ki piše kaligrafijo

na nebesnem svodu nad njim,

me v tvojem imenu prosi,

naj oprostim.

Evelina