nedelja v parku
sredi aprila
vroča kot da je avgusta
nasičena z vlago
kot da bivamo nekje na ekvatorju

razposajen v parku
neukročeno ovohavam tvoje osramje
igrivo pritajeno renčim

čakam da me pobožaš
da mi vržeš žogico
da se mi nasršijo lasje

o
kako vonjav je svet
nikoli tako

potem počepnem
ob grmičku rododendrona

diham zasoplo in ti z gibi smrčka
poskušam pokazati stebriček
kjer najdeš vrečke za iztrebke

trenutek za tem
ti za finto divje naskočim nogo
pretvarjam se da ne razumem
človeškega jezika
spravljam te v zadrego
to je lepo videti

prinesem ti palico
da se imava spet rada

zvečer lajam v luno
lepa noč je
romantična
črnobela
ob robovih hiš gledam strašljive sence
človeških kreatur

vsaki nedelji
žal sledi ponedeljek
jutrišnji bo mračno oblačen

delovnik mi bo obtežil
glavo oprsje zadek
in spet me bo šef
pohodil kot ščurka

brezno