Bil je večer zatohlega vonja,
vsepovsod prekajene oči
in ti in jaz , ki sva se tipala
neslišno, nevidno …
tekočih besed.

Bil je večer grbastih norenj
čez tirnice vlaka smrti.
Šopi las in prgišče zob
zataknjenih v vratno korenino.
Ko te pomendrajo črni vranci
in te prerešetajo krogle iz lukenj zidov,
streseš ostanke pljuč in zadihaš …

Najprej previdno, nato malce hitreje.
Zasopeš, hropeš, hlastaš…
Na koncu ti zmanjka zraka, padeš …
V zibko narodnega heroja.

Silva Langenfus