videl sem generacijo, razbito med reklamo 

in kurcem,

svete norce, ki poljubljajo zaslone,

mrtve angele, ki prodajajo orgazme v naročnine,

videl sem otroke, ki sesajo digitalno mleko

in se rodijo brez dotika, brez glasu,

brez imena

videl sem fante, ki kričijo v zidove omrežij,

dekleta, ki molijo med nogami,

videl sem svetnike, ki jebejo v imenu algoritma,

in politike, ki mečejo kruh psom z zaprtimi očmi.

videl sem tovarne, ki bruhajo plastiko in molitve,

cerkve, ki prodajajo upanje na obroke,

videl sem boga, kako si briše rit s pasom za

volitve,

in sem se smejal, dokler mi ni iz nosu stekla kri.

videl sem ljubezen, ki smrdi po bencinu,

videl sem duše, ki migotajo kot reklame,

videl sem srce, razbito v sto obvestil,

videl sem telo, ki hrepeni po virusu,

videl sem svet, ki se samozadovoljuje s 

svojo pogubo.

in jaz sem stal tam -

gola žica, prežgana od resnice,

z razbitim telefonom v roki

in sem molil:

naj me kdo izbriše,

naj me kdo odklopi,

naj mi kdo izpuli jezik iz ust,

da ne bom več kričal skozi WiFi v praznino.

in sem kričal,

kurac, če je to napredek,

potem sem jaz nazadnjaški pes,

potem sem jaz virus,

potem sem jaz blato,

potem sem jaz tisti, ki še čuti,

v svetu, kjer čutijo samo algoritmi.

in noč je žgala kot reklama,

in mesec je bil madež na nebu,

in vse kar je ostalo,

je bil zvok -

električni molk,

ritem mašine,

beat sveta,

ki se ruši sam vase,

v orgazmu brez pomena.

Taras Miller