
Dihaš z meglo,
s kapljicami na trepalnicah
in stegnjenemu jeziku.
Ni poti,
ni križišč s kažipoti.
Nebo ne obstaja.
Sinapse so na off.
Vidiš svoj obris,
a veš, da si nemarno razvlečen
v mehko, zdrizasto žolco.
Megla se umakne.
Topel si.
Tako topel...
kot še nisi bil.
S polizanimi lasmi
in vlažnim nasmehom v očeh
obstaneš v središču vesolja.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!