Dejan, ko pišeš rimane verze, ki imajo ritem, je potrebno biti pri tem dosleden. To doslednost - pravzaprav čisto vsako pesem! - preverjamo tako, da beremo pesem na glas. Takoj lahko opazimo, da se ritem najprej podre že pri verzu:

Kajti Tvoje ime je onkraj vsakega drugega imena, 

Vsebinsko ne vem, ali izpustiti "vsakega" ali "drugega", ritmično pa bi bilo nekoliko boljše že npr.:

Kajti Tvoje ime je onkraj vsakega drugega imena, 

Pri naslednjih verzih pa ni ne rime in ne za asonance:

učí me molka, v katerem siješ,
učí me teme, v kateri svetiš.

Sicer mi je ta postavitev zelo všeč, ampak v pesmi prevlada rima, zato seka tudi to ven, kot tudi predhodna verza, ki sploh nimata pripadajoče rime.

Če pa bi se taka struktura v pesmi večkrat ponovila, bi bilo lahko potem to čisto v redu.

V redu se mi zdi tudi, če se struktura razgradi v zadnji kitici, kot se v tej pesmi. Vendar se to zgodi tudi v predzadnji kitici na drugačen način. V zadnji pa se potem zdi, kot da bi se ta razgradnja želela najprej za silo zakrpati z rimo, prekriti, potem pa znova razpade.

V današnjem času prevladuje težnja po prostem verzu, ker so rime že precej izpete (izrabljene) in je potrebno pravo mojstrstvo za obvladovanje stopnice in iskanje originalnih, še ne slišanih rim. Osebno mislim, da ima slovenski jezik omejen prostor za originalne rime, ker dobijo besede, ki jih lahko pregibamo, na koncu največkrat samoglasnik. 

Ritem pa je v poeziji še vedno zelo pomemben.  

Milan Ž. - Jošt Š.

Hvala za komentar. Iskreno povedano, večiinoma pišem prosto poezijo v rimi.