zbudim se ob nežnem trkanju
lastnega utripa,
zmedenega gosta na pragu mojih žil -
kot da mi je kri tujka,
ki je pozabila moje ime,
a se še spomni vonja mojega strahu.

skuhaš si čaj,
ker to delajo obsojeni:
oklepajo se ritualov,
porcelana,
vrele vode,
in se pretvarjajo, da vesolje deli medalje za vztrajnost.
čajnik zavrešči,
kot da se poteguje za zadnjo opero na svetu.

zunaj nebo visi kot modrica,
razmazana čez obzorje.
drevesa, ti utrujeni arhivarji,
v naročju držijo umirajoče liste
kot stara pisma izumrlih ljubimcev.
nekje ptica poje,
čeprav sumim, da le vadi
za pozabo.

znanstveniki z drhtečimi rokami
v natančnem črnilu rišejo naš konec
in zagotavljajo, da je izumrtje le
vprašanje kdaj, ne če -
vljuden termin pri niču.
pokimamo, podpišemo obrazce,
prinesemo lastna penkala.

moje srce utripa naprej
z sramežljivo dolžnostjo uradnika,
ki izpolnjuje papirje za konec sveta.
utripa z grenkobo,
kot da ve, da nič od tega ni pomembno,
pa vseeno noče dati odpovedi.

kot da mi je kri tujka,
sumničava do razpadajoče hiše, ki jo naseljuje,
preverja izhode,
prešteva rebra kot pot izhoda -
čeprav si ne znam predstavljati,
kam sploh namerava iti.
v temi ni prostih sob.

izginili bomo,
ne z ognjemeti ali elegijami,
temveč z razočarano tišino
sveče, ki dojame,
da nikoli ni bila sonce.
oceani bodo pozabili naša imena,
gore bodo otresle naše spomenike,
kot prhljaj s svojih starodavnih ramen.

in vendar -
operem žlico,
poravnam prt,
poljubim rob skodelice.
taka predanost nesmislu.
toliko tragedije,
toliko komedije,
tako zelo človeške manire
pred obrazom absolutnega niča.

naj nas zvezde požrejo.
naj si zemlja oddahne.
jaz bom še malo sedel tukaj,
poslušal oklevajoče korake
tujske krvi v svojih žilah
in čakal, da se svet konča

kar se da vljudno.

Hors