Ko zlata milina

obsije tkanino in reže na oknu, 

iz mene počasi odteče tesnoba. 

Nevabljene sanje

na hitro pokrijem z odejo,

navlečem copate,

nahranim pirate. 

Pod solnim obokom

potujem  v samoti  že stotič. 

Ne vidim začetka,

ne konca, ne dna.

Vse kar  uspem  je, 

iz naplavljene grče  

in kančkom lepila- 

izdelati  nekaj 

podobnega  barki.

Po smoli dišeči,  

primerni za dva. 

Ajdovakasa