CELIČNI SPOMIN
v naših celicah
se še vedno vrtijo
galaksije
vsaka kaplja krvi
je arhiv
ki ga ne znamo prebrati
celični spomin
ni napisan v jeziku
ampak v svetlobi
ki utripa
kot refren
iz davnih časov
ko zapremo oči
ne vidimo sanj
ampak odmev
prve eksplozije
v rojstvu vesolja
celični spomin
nas uči
da nismo začetek
niti konec življenja
smo le nadaljevanje
nečesa
kar ne bo nikoli
izzvenelo.
Pesem je nadaljevanje pesmi z naslovom Mi smo potomci nezemeljskega življenja.
celični spomin
nas uči
da nismo začetek
niti konec življenja
Ja res je.
Zadnja kitica je tisto kar jaz
Od nekdaj mislim.
Lep pozdrav
Irena
Odlično!
Le za konec bi predlagal:
kar se nikoli kar ne bo nikoli
ne bo končalo izzvenelo
S tem se ozremo na veliki pok. Pa tudi to, kar se ne bo nikoli končalo, ni potem le neka predstava materialnega sveta/vesolja.
Milan Ž. - Jošt Š.
Milan, upošteval sem vaš predlog, ker ne spreminja bistva pesmi.
Lep pozdrav! Ramiz - Žiga Lev
Ja, sem presenečen, da kar zelo dobro zveni ... Ampak nisem imel v mislih ta dodatek. Prečrtane verze bi zamenjal z novimi:
kar se nikoli kar ne bo nikoli
ne bo končalo izzvenelo
ker je tako bolj prečiščeno in jasno.
Sedaj pa premišljujem, če bi res lahko bil tak zgoščen in kompleksen konec, potem bi verjetno moralo biti razdeljeno v verze:
kar se nikoli
kar ne bo nikoli
ne bo končalo
izzvenelo
Mislim pa, da ta verzija nikakor ni blizu širšemu občinstvu.
:)
Milan Ž. - Jošt Š.
Oprosti, zaradi omejenega časa zaradi osebnih opravkov nisem razumel kaj si mislil. Sem popravil.
Ja, krajši zapis je bolj izčiščen spomin, enovit, kot celica, čeprav so meni všeč tudi taki (naključno) zapleteni verzi. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Delim vaše mišljenje.
Lep pozdrav, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lev
- 24. 10. 2025 ob 18:11
- Prebrano 301 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 164.29