Nekje mogoče res živim.

Nekje daleč kjer se razprostiram jaz.

Obup s krikom v glavi išče sorodnost duha.

Oči iščejo iz dneva v dan.

Odsevi v njih so le laži, prevare, nemoč.

Nekje mogoče sem.

Nekje obstajam takšen kot sem.

Uhajam bistvu zlaganega sveta.

Smisel življenja me vodi v omamno notranjost.

Mi je sploh potrebno iti nazaj.

Vsaka pot nazaj mi je težja, daljša, bolj tuja,

Vse manj se me vrača.

Ostajam tam kjer se razumem.

Sem res nekaj kar ne obstaja.

Figo