V soncu valovi zeleno drevo,
listje šumi kot morje ob obali,
krčevito se borne kraške zemlje drži.

Pod njim kamen spi in diha počasi,
v razpokah se zadržuje veter,
mraz grize kamen ob obali.

Korenine tipajo med sencami
iščejo vsako kapljico, ki se v zemlji skriva,
ki je nekoč padal na te iste veje

A zdaj je mirno,
le črički merijo čas
in listi trepetajo kot misel,
ki se noče zgrniti na nas.

Tomaž Jevšenak