Spet tukaj sem, na tem križišču,

tako, kot mnogokrat že prej.

Vrtim se v krogu, kot na drsališču

in ne vem kako naprej.

Gledam zdaj, katera pot je zame

in kje je cilj, kje je moj pristan.

Kje ni laži in kje je najmanj drame,

kje čaka lepši jutrišnji me dan.

Po poti, kjer sem zdaj hodila,

bilo preveč je bolečin.

Zato se tja nazaj ne bom vrnila,

tam naj ležijo kupi ruševin.

V iskanju smisla me je strah izbrati,

ljudi, poti in novo smer,

bojim se, kar je v srcu pokazati,

bojim, da me ob poti čaka zver.

Zato kar tukaj sem in ždim v križišču,

enako stran od vseh poti.

Počutim se, kot na smetišču,

saj moji upi zdijo se smeti.

Samotno bivanje sem si izbrala,

a me le to najmanj boli.

Tako v samoti svoji bom ostala,

če hočeš, me poišči ti.

In glej:

Zadelo me je, zdaj, na tem križišču,

spoznanje, ki pretrese v jedro biti:

Vse ceste vodijo h pokopališču,

do tja je smisel: biti ljubljen in ljubiti.

Katarina Ambrož