Še vence spleta s porumenelih listov

visokodebelnih jablan

v narativ,
da ne ostanejo
že sredi kozoprska
oveneli,
obležani na gomilah.

Poboža drobne usedline,
reže,
odpadle plodove,
kakor božje darove.

S kazalcema jih poveže v prelestne občutke
in
kovana bodala
pretvarja
v
nemost.

V njej je,
z nepoznanimi koraki,
z jasnim ciljem
in svetlobo dneva
stopa v objem med dve nesrečni duši,
ki sta vase pobegnili pred težo bivanja,
a le malokdo zaznava
njuno korenine,
ki srkajo balade
ko med njima žvrgolijo strohnjene v trupla in s težo kopit ihtijo
v njune odprte rane,
bežne slutnje,
odvečne kosme pajčolanov,
v katerih se
počelo
prevrača,
razčeše
v avgurjeva razpela.

Spije zdaj vse krvave madeže,
ko piš vetra divje ziba

prezrele jagode koagulov

na preranih ikebanah.

Jernej Jager