Vdihujem hrepenenje,

želim si izginiti v njem.

Naj mi ogloda kosti,

živo požre.

Naj se zlijem z njim,

zgnetem v tkivo,

okusim slast razila,

ko se zarije v organ.

Ni mi mar, kje je konec.

Tam, pod stropom zvezd,

so kristali smer večnosti.

Takrat bom školjka,

ki je z ustnicami objela zrak,

ulovila kapljo vetra.

Odmev je šepetanje blaznega dekleta.

V ustih praznina - 

okus mentola.

Maša Šemrov