Vohomur

Vzdolž njenih ohlapnih bokov
si zarezgetal kot podivjano žrebe,
kratkorepec dvolični,
baraba z žabjimi kraki!

In saje iz tvoje kitare
so bile preveč mastne,
da bi se lahko sprijele
z nežnim in odišavljenim puhom
njene škrlatne, zevajoče
in vznemirjene blazinice.

Pa si klel in se žrl
po praznih cestah, se slinil
pod uličnimi svetilkami, pod
mrzlimi zvezdami, med
rohomavhi, brdavsi, preroki
in med človeškimi ribicami,
trdovratni pasji svat.

Svojo ost, svoj malomarni krempelj
si pomočil v črnilo, v živo kri,
v milo pesem, v verz in vzdih,
in opletal nerodno, nebogljeno
nepotešeno, vroče in pekoče
z osmojenim, skrivenčenim repkom
po dišečih nebeških koprivah.

Nato pa so spet prišla jutra,
tista meglena celjska jutra,
ko si si s ceneno pomado
razmehčal vriskajoče možgane
in prosil čokato sosedo,
naj ti prereže žile,
da si jih ne bi kar sam.

Dani Bedrač

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač

Pesmi

  • 16. 11. 2009 ob 12:16
  • Prebrano 1008 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 335
  • Število ocen: 8

Zastavica