Otrok ni več.
Zakaj bi jih imela?
Na vrhu sem.
Postava. Kariera. Svoboda.
Materinstvo  -  dolg, ki se ne plačuje več
-  zapor iz pradavnine.

Ni pravi čas.
Svet gori.
Groza. Razumem.
A če bi tako razmišljali vsi...
ne bi ostalo nič, kar bi gorelo.

V resnici je vedno nekje gorelo.
Bolj svetlo. Bolj vroče. Dlje.
A kolesje človeštva se ni ustavilo.
Zibelke polne.
Smeh z igrišč.
Zadaj raste prodaja odraslih plenic.

Dvajset let smo verjeli lažem.
Preveč nas je, Zemlja ne zmore.
Zdaj roboti polnijo delovna mesta.
Smeh z dvorišča se je izpel.
Največji donos. Moraliteta.

Kam to sploh pelje?
V mesta duhov?
V polja tišine?
Takt industrije še udarja.
Zaenkrat še.

A vse je nekam tiho.
Pretiho.
Status - normalno.
Podatki kričijo drugače.

Svet stoji na mladih.
Učbeniška laž.
Drži ga generacija,
ki izgublja moč.

In kaj jih bo nadomestilo?
Roboti? Tišina?
Svet, ki prihaja  -  mehanski.
Praznina.

In ti se ukvarjaš s svojo postavo,
kariero, svobodo...
Sebičnost naivnega človeka,
ki verjame, da je večji od evolucije,
ki verjame, da ve vse.

Človek, ki ve, da je sebi dovolj.
Verjame v svobodo, ne v dolžnost.
Povezan z vsemi.
V mestu duhov umira sam.

status: arhivirano

Kirean Voss