Želim si pisati, 

a ne najdem glasu,

ne najdem besed,

ki peljale bi me v tvoj svet.

Želim ti res dati

1000 tistih neskončnih stvari,

ki pravzaprav niso otipljive

in niso niti sumljive.

Želim si res dati

ti tiste reči,

zaradi katerih boš ti spet ti

in samo ti.

Želim si, da ti si zares ti,

želim si, da v tvojih očeh

spet vidim to iskrico Življenja.

In ne trpljenja. Želim si, želim si.

A ne najdem glasu.

Želim si, da ne bi utišal me spet.

Saj potem samo iščem svoj svet.

V svojem svetu pa ne najdem tebe.

Daleč stran si odšel od mene.

Daleč stran si odšel od sebe?

Želim si, želim, vem spet preveč govorim.

A vseeno ne najdem glasu.

Utišana sem spet.

Želim si, želim, vsaj zacvetet,

da videl boš, da nisem napačna.

Da sem drugačna.

Želim si, da oboževal bi me prav zares.

Tako čisto iskreno in ne na skrivaj.

Tako res ponosno,

kot metulj na cvetu razkazuje svoja krila.

Tako bi ti stal ob meni

in me z nasmehom odpeljal

v nov najin svet.

Iskreno in glasno zapela bi oba v nov dan,

kjer radost in ljubezen ne bi poznala meja.

O ja, to zares bi bilo iz želje uresničeno.

Lahko le čakam le, da bo tako,

a je samo še upanje ostalo?

Jaz pa na skrivaj naredila sem nov raj.

BeatriceDiSija