so dnevi, ko se zbudim
z okusom po kositru in gromom na jeziku -
kot da mi je nebo poslalo telegram
in sem pozabil reči ne.

ulice brenčijo z napol pozabljenimi grehi,
električni duhovi poljubljajo podplate mojih čevljev.
nekdo mi je nekoč rekel, da je svetloba
samo temnost, ki se dela pogumno,
in od takrat verjamem v to.

hodim dalje -
skozi bolečino strojev,
ki se nikoli niso naučili spati,
skozi vzdih oken,
ki so videla preveč odhajanj.

mesto ima svoj krvni obtok,
in jaz -
nesojena celica,
trmast utrip -
se premikam v njem,
izlivam majhne iskre
kot opravičila.

upanje, ta dolgočasni plamen,
plapola celo tukaj:
ne gori, da bi tolažil,
ampak da bi spomnil -
da je tudi najbolj črna žica
izčrpana iz nečesa, kar je nekoč sijalo.

če bi se prerezal,
ne bi našel obupa,
samo tok -
in tih, kljubovalen piš
nečesa,
kar poskuša
znova začeti.

Hors