Človeka obdala skaljena je prizma;
lomasti in gazi in lazi za slavo,
opit od nabreklega makiavelizma
v oskubljeno zemljo zabada zastavo.

Poziv v ruševine ujet ga ne zmoti,
zaman je vabeča obljuba bližine.
Ko Drugi mu vztrajno prihaja naproti,
podobo meglijo pritlehne skomine.

Napuh razplamti se in sproži se roka,
opeče, zareže, v trenutku zazeva
med njim in med Drugim široka razpoka.

Osamljen pogled zdaj v daljavo prodira,
a nekaj ga bega – se mu mar dozdeva,
da onkraj razpoke odsev svoj uzira?

kosmulja