Iz daljave se sliši zvok divjine,

vabi, da stopam bliže.

Zeleni velikani

opazujejo zasoplost človeškega brezupa.

V dosegu oči,

ptice, srna, žabe so priče;

življenje je čuda.

Zadnji vzpon,

cvetlice podlegajo nožni usodi,

v pohlepu puščam sled.

Poteptane.

Bilo bi manj žrtev,

če prečkala bi poljane.

Prispela do tekoče vode,

zadane me val - adrenalin.

Usedem.

Poslušam.

Kaj je bilo... nič več ne gane.

Iris Ivanuša