Še eno lepo, divje leto,
zdaj gre h koncu počasi, tiho.
V zraku lebdi skrinja zlata,
svetla, čista, razigrana.

Vsak dan dragulj, pesem, dih,
zasijal je, pa odšel v nič.
Srce ga je držalo brez skrbi —
ker zlato v zraku še žari.

Oj, zaklad v zraku tam,
še sije, še je sam.
Čeprav čas briše, srce pa vene,
zaklada v zraku ne odklene.

Pluli smo brez jader, brez kart,
le z vero in srcem smo šli iskat,
skozi vihar in mir smo šli,
dokler veter ni zaspal v temi.

Ogenj, ki je gorel močno,
zdaj tli v spominu tiho, toplo.
A v pepelu iskra bdi,
da spet nas v jutro vodi.

Oj, zaklad v zraku tam,
še sije, še je sam.
Če noč zmrzne, vemo kje,
v svitu zore gori še.

Nazdravi dnevom, ki so odšli,
zvezdam, ki še svetijo v temi.
Vsako leto konča svoj sen,
da v novo spet začne svoboden.

Oj, zaklad v zraku še žari,
še sije, še sam gori.
Ladja pluje, srce drhti,
ljubezen – zaklad večen si.

Še eno lepo, divje leto,
se tiho v zimo zliva zdaj.
A v zraku skrinja z zlato barvo,
narava spi — a sanja raj..

Tomaž Jevšenak