
Na polici, med prahom in pajčevino,
je ležala puščica.
Njena konica je bila zarjavela,
perje na repu razcefrano,
na sredini pa je visel srebrn uhan —
srček z modrim kamnom.
Nihče ni vedel, čigav je bil.
Ona je rekla,
da je ta puščica letela daleč.
Da je zadela srce, ne telesa.
Da je On, preden je odšel,
vanjo zataknil Njen uhan,
da bi ga varoval.
A stoprocentnega varovala ni!
Prag se še vedno pogreza
od čakanja,
pramen sonca ga včasih obsije
s pol upanja.
Ducatero jo je vprašalo,
zakaj je puščica na polici,
ne v loku.
Rekla je: "Ker je že letela.
Ne želim, da leti še enkrat!"
To je 2. zgodba iz Ciklusa Zgodbe Ducaterih s police.
https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/191457/ciklus_zgodbe_ducaterih_s_policeCaki,
v pričakovanju nadaljevanja - lepa zgodba z lepimi metaforami.
Lep pozdrav, Dejan
Z zanimanjem pričakujem nadaljevanje.
Lepa.
Dejan in Ajdovakasa, hvala za komentar, nadaljevanje zgodb Ducaterih s police sledi kmalu.
Hvala tudi vsem ostalim za branje in izbor.
Lep pozdrav, Caki
Caki, že prva zgodba iz Ciklusa bralca me je tako navdušila, da komaj čakam na nove zgodbe Ducaterih.
LP, Breda
Koni, me veseli tvoj navdušujoč komentar. Zgodbe Ducaterih se nadaljujejo, kmalu bo obelodanjena naslednja. Vse Dobro, želim,
Caki
Spremeni le iz številčnega zapisa v besedo: stoprocentnega,
lp, Ana
Sem uredil. Hvala za pregled.
Lep pozdrac, Caki
Hm, še tole proti koncu, najbrž nagovarjajo njo:
Ducatero jih jo je vprašalo
Ana, hvala za podčrtanje in čestitke.
Lep pozdrav,
Caki
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: F2#Caki
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!